Intervju z baritonistom Slavkom Savinškom

^{Eva B., 27.2.2023}

Baritonist Slavko Savinšek se je rodil v Beogradu, petje je študiral na Akademiji za umetnost v Novem Sadu v razredu profesorice Biserke Cvejić, po prihodu v Ljubljano pa se je izpopolnjeval pri Kseniji Vidali Žebre. Od leta 1996 je solist, od 2008 pa priznani solist SNG Opera in balet Ljubljana. Za vas, bralce, sem z v ljubljanski Operi opravila intervju.

Kaj, bolj natančno, je vaš poklic?

Jaz sem operni pevec solist, to pomeni, da sem po izobrazbi glasbenik ter po poklicu operni pevec. Pred 30 leti sem prišel v Ljubljano, v operno hišo, kjer sem se začeli učiti, zraven tistega osnovnega teoretičnega in praktičnega znanja, ki ti da delo in talent. Učili smo se določenih veščin, ki so vezane na teater. To so na primer maske, sabljanje, zgodovina kostumov, hoja v petah in take stvari, ki ti potem pridejo priročno. Natančno moj poklic je operni solist.

Ali ste kot otrok mislili, da boste delali v Operi ?

Opero imamo v družini, sestra moje stare mame je bila operna pevka, znana operna pevka v Beogradu. Bila je tudi profesorica na glasbeni akademiji tako, da je bila pri nas opera ves čas doma. Operni pevci, ki so pri njej študirali, so imeli ure kar pri nas doma. Kot majhen sem se igral pod klavirjem in poslušal, kako je ona delala s svojimi dijaki. Jaz sem se popolnoma z drugimi stvarmi ukvarjal, končal sem matematično gimnazijo, študiral sem matematiko in informatiko ter zaključil računalništvo.

Potem pa je prišla vojna, in jaz sem sicer pel v Beograjskem APZ-ju, šel sem na akademski pevski zbor, in potem potoval po svetu. Nato sem šel na glasbeno šolo in zaključil 2 fakulteti hkrati. Ko sem leta 1992 šel iz Srbije in prišel v Slovenijo, sem prišel v Opero in dobil službo.

Jaz sem imel ambicije kot otrok in sem pel zelo rad, drugače pa znam tudi druge stvari. Recimo tuje jezike, zanimivi so mi računalniki… zanimajo me čisto druge stvari. Tako, da matematika je najbolj eksaktna znanost, glasba pa najbolj eksaktna umetnost. Tukaj je velika povezava z matematiko in glasbo, zaradi tega, ker moraš biti zelo natančen, tako kot v matematiki. In te svoje navade, ki sem jih dobil skozi čas, sem pridobil predvsem ko sem hodil v eno najboljših gimnazij v bivši Jugoslaviji, ki je slavna še dandanes. Meni je bila glasba na začetku hobi, potem je hobi postal poklic, poklic pa spet hobi.

Ali imate še vedno tremo po vsem tem času?

Vedno. Tremo moraš imeti, samo z leti se moraš navaditi to tremo pozitivno uporabljati. Oziroma upravljati s to tremo. Najslabši so ljudje, ki mislijo, da vse vedo oz. vedo vse o vsem. Človek zna toliko, kot se zaveda, če tudi česa ne veš in če nisi siguren. Se pravi takrat, ko znaš obvladati situacijo. Mislim trema je strah in strahov je veliko, od teme, višin, pajkov, letenja… Med vsemi je pa strah pred javnim nastopanjem najhujši. Nekateri ljudje se radi razkazujejo, ampak ne gre za to. Gre za to, da ti znaš s tem strahom upravljati. In to tukaj zahteva veliko dela na sebi.

Kje se učite besedila za Opero ter koliko časa potrebujete, da se ga naučite?

Obstajajo trije deli, kako se naučiš. Danes je vse tako konstanto in hitro. Lažje je, da si pustiš ploščo ali trak česa in se potem s tem »piflaš« ali pa vse ponavljaš kot papiga. Jaz se ravno na tak način učim. Recimo, zdaj pripravljam eno vlogo, ki je po izredno znanem romanu in to pomeni, da sem vzel knjigo, v ruščini in v srbščini, ter primerjam izraze, vsako besedo. Jaz govorim rusko, zato mi je lažje brati in razumeti knjigo. Če se učiš vloge v jeziku, ki ga govoriš, se besedila zelo hitro naučiš. Če je pa v jeziku, ki ga ne govoriš, za to porabiš veliko več časa. Recimo, v prejšnji predstavi sem pel v nemščini in ker jo jaz znam na nivoju petega razreda osnovne šole, sem res potreboval dlje časa za učenje.

Potem se začneš učiti note doma. Nato v Operi, v učni sobi, delaš s pianistom, da se vloge naučiš točno tako, kot je treba, da znaš vstopati. Seveda je tukaj še delo z lektorjem, ki nas »pegla« z jezikom, da pravilno naglašamo. Te note vadiš vsak dan, da se jih naučiš.

Nekdo se uči zelo hitro, nekdo izredno počasi. Stvar je v tem, da je to popolnoma individualno in to je neodvisno od tvojih intelektualnih ali katerih koli drugih sposobnosti, to je vezano na tvoj način dela. Druga stvar je pa, da imajo eni fotografski spomin in si besedilo zapomnijo zelo hitro, a ga tudi hitro pozabijo. Jaz se izredno počasi učim teksta, pri meni to traja. A potem po 4ih letih za ponovitev potrebujem le dobro uro, da ponovim in spet znam.

V 30ih letih svojega delovanja sem odpel 60 vlog, ene so manjše, ene so večje. V katerem jeziku se poje določena opera je odvisno od založniške hiše, tako da sem jaz isto opero pel tudi v več različnih jezikih, kot npr. v slovenskem in italijanskem.

Naslednja dela, ki sta zelo »zafrknjena«, sta ansambelske vaje, kjer vadimo usklajenost vseh pevcev med seboj, ter režijske vaje, kjer režiser s svojimi idejami poda svojo vizijo, kako naj bi izgledal celoten nastop. Na koncu pa še usklajevanje z orkestrom in kostumografijo ter zadnja vaja, ki druži celoto.

Cel proces za eno veliko vlogo traja od 4 do 5 mesecev, vmes pa igramo še druge tekoče predstave.

Katere vloge imate najrajši?

Nekatere vloge rad pojem, nekatere pa ne. Npr. vsi mislijo, da mi je zelo ljuba vloga Brivca v operi Seviljski brivec, ampak jaz te vloge organsko ne prenesem, saj je izredno težka, tudi fizično zelo zahtevna, ker zahteva določeno akrobatiko. Ko pojem eno izmed arij, hodim gor pa dol po lojtrah.

Izredno imam rad vlogo Grofa v Figarovi svatbi in vlogo Kontanevera grofa, Valenetina, v operi Faust. Lahko imaš eno vlogo rad, ker pa si jo večkrat ponovil, te mine želja po tej predstavi. Zelo rad sem pel vlogo Chansonette v Gorenjskem slavčku, ker je režiser Vito Taufer naredil zelo simpatično režijo. S to režijo je naredil presežek, saj je naredil predstavo bolj konsistentno, kompaktno, jo skrajšal, da se več dogaja.

Kakšni so kostumi? So kakšni neprijetni?

Eni kostumi so zelo težki in odvisno, kaj moraš delati na odru. V Figarovi svatbi, ki je izredno težka predstava, traja moja vloga, da grem od začetka do konca, 2 ure in 45 minut in to samega čistega petja. Pri tej predstavi mi je kostumografija dala en plašč, ki je bil težek 10 kilogramov in še vloga je bila razgibana. Po tej predstavi sem izgledal, kot da bi prišel iz savne. Material je bil lep, a je bil zimski. Kostumi niso tako idilični kot izgledajo. Na primer, med COVID-19 epidemijo sem se jaz zredil in so mi morale šivilje kostum prilagoditi, saj mi je trebuh gledal malo ven.

Obstajajo pa tudi problemi z masko, »make up«. Za eno predstavo so mi 20 minut mazali obraz z belo barvo. Posledica uporabe večkratne take maska je bila zamašitev nekega mešička na mojem obrazu, za kar sem potreboval operacijo. Za drugo predstavo so mi naredili štrleče lase, ki so se zelo uničile in jih je moj frizer reševal z veliko regeneratorja za lase.

Za gledališko masko se uporabljajo specialni materiali, težke, mastne maske, ki niso vodoodporne maske. Take maske so zelo efektne, da gledalci poudarjeno vidijo to masko, očistiti te maske pa je izredno težko.

Kakšni so čevlji? Ali vsakič dobite nove ali uporabljate stare?

Ne, uporabljamo stilske čevlje, kar pomeni, da s časom dobivaš za določene predstave čevlje po meri, določene pa podeduješ od drugih igralcev. To so zelo kvalitetni čevlji, saj nam jih je delal domači, hišni čevljar, ki je bil izreden pri svojem delu. Na primer, čevlje, ki sem jih nosil v eni predstavi, uporabim še v drugi predstavi in po potrebi mi jih pobarvajo. Čevlji se spravijo v skladišče, ki izgleda kot trgovina, čevlji so razporejeni po številkah. Nekatere čevlje se kupijo tudi kar v trgovinah. Odvisno je od tega, kaj si je kostumograf zamislil.

Za nas moške so problematične baročne predstave, ker v baročnem času so moški nosili visoke pete. Moški v tem času pa ne nosimo visokih pet in nismo navajeni hoditi v njih. Po baročni predstavi so me vedno bolela meča zaradi nošenja visokih pet.

Ali ste že kdaj igrali v ljubezenskem prizoru? Kako ste se počutili (vas je bilo sram)?

Ne, sram me ni bilo, pač moraš zaigrati, tako je. To je del vloge. Na primer, par let nazaj sem igral ljubezenski prizor s sodelavko s Kitajske, ki je tisti dan za kosilo jedla pohano ribo. V mislih sem si ponavljal »odmisli ribo, odmisli ribo,…«. Ampak se zgodi. Pri drugi predstavi sem vonjal roke sodelavke, ki je imela vonj po čebuli, saj je za kosilo rezala čebulo.

Dosti problematično pri ljubezenskem duetu, ko se zaljubljenca gledala ali objemata, je, da si ne pojeta v uho, ampak glavo nagneta malo pod kotom, da gre glas mimo ušesa. Vseeno moraš paziti na lego telesa, da te občinstvo v tem primeru razločno sliši.

Je pa tudi psihično težko in zahtevno igrati predstavo po osebnem tragičnem dogodku. Na primer, jaz sem moral 4 dni po očetovi smrti igrati komedijo. Sodelavka pa odigrati žalovanje smrti očeta, ko ji je tudi v resničnem življenju pred kratkim umrl oče. To vse vpliva na glas, saj skozi glas izražaš emocije – čustva. Že po glasu človeka veš, kakšne je volje in vse to se prenaša na človeka.

A se vam je že kdaj zgodilo, da ste sredi predstave pozabili besedilo?

Je, ampak se to ni opazilo, saj imam pomoč suflerja za take primere. Tudi zaigrat se da, važno, da odmisliš, da se je to zgodilo in nadaljuješ. Če narediš na tak način, občinstvo ne opazi. Zgodi se pa vsakemu, saj je to živa predstava. Ljudje smo malo obremenjeni s tem, saj ko poslušamo plošče oz. studijske posnetke slišimo vse »sčiščeno«, predstava pa je živa.

Kako se vam zdijo vaši sodelavci? Ali kakšni ne sodelujete?

Obstajata dve vrsti sodelavcev. Eni smo kot družina in se že dolgo ter dobro poznamo. Se pravi, da se družimo tudi v prostem času. Drugi sodelavci, ki pridejo v gostovanje, nimaš poglobljenega odnosa, a z vsemi sodelujemo profesionalno.

Seveda pa obstajajo tudi intrige (zahrbtna dejanja, spletke), kar je popolnoma normalno in moraš biti na njih pripravljen v tem poklicu. To je težji in bolj zoprni del poklica. Ne smeš jih jemati osebno, ampak v zakup in se z njimi znati ukvarjati. Vzameš kot kompliment, saj če je kdo ljubosumen nate, pomeni, da si dober in ne slab.

Kaj pa vam je najbolj všeč pri nastopanju?

Razdeliti čustva. To pomeni, da podaš nekomu svoje znanje nečesa, npr. ti lahko podaš nek tekst neizrazito, dolgočasno in nezanimivo, lahko pa ga podaš doživeto, vpleteno s svojimi čustvi. Kot pevec na odru spremljam, kako občinstvo »sočustvuje« z vlogo, ki jo igram oz. delijo čustva. To je tiso, kar je meni najlepše pri nastopu. Jaz nimam potrebe po nastopu. Nekateri, ki so nastopaški, pa to potrebo imajo, a občinstvu delujejo neiskreno. Tudi na televiziji lahko vidiš, da so kakšni voditelji nastopaški, zato ga težko gledaš in zamenjaš program.

Kakšne nasvete/namige imate za otroke, ki bi tudi radi nastopali? 

Na nastope se je potrebno navaditi. Na začetku je težko in neznano, ampak se potem navadiš. Od tega, da nekdo poje samo v svoji sobi, še nihče ni postal umetnik. Moraš nastopati, moraš se naučiti in navaditi obvladati tremo. Ampak to se lahko navadiš le z lastnimi izkušnjami. Stvar je v tem, da moraš sebe znati premagati. Moraš se naučiti obvladati svoje strahove, da premagaš samega sebe. In to se lahko naučiš tako, da čim večkrat javno nastopaš. To ne velja samo za nastope, to velja za čisto vse strahove. Obstajajo določene tehnike, kot npr. vizualizacija…obvladati moraš samega sebe, a obvladati svoja čustva je izredno težko.

Vsak človek ima strahove, nihče ni vsemogoč.

Hvala vam za intervju!