Poznate Davida Walliamsa? Prav sem napisala priimek, brez skrbi; ni Williams, ampak Walliams. Tega pisatelja sem si izbrala, ker sem prebrala že veliko njegovih knjig in bile so mi všeč.
David Edward Walliams (rojen 20. avgusta 1971), je angleški komik, igralec, pisatelj in televizijska osebnost. Najbolj znan je po svojem delu z Mattom Lucasom pri BBC -jevih humorističnih serijah Little Britain in Come Fly With Me. Od leta 2012 do 2022 je bil Walliams sodnik na televizijskem tekmovanju v šovu talentov Britain’s Got Talent. Je tudi pisatelj otroških knjig, saj je po vsem svetu prodal več kot 37 milijonov izvodov.
Walliams je igral vlogo Grevilla Whitea v televizijski drami iz leta 2007 Capturing Mary. Od leta 2013 do 2014 je pisal in igral v sitcomu BBC One Big School. Leta 2015 je zaigral v vlogi Tommyja Beresforda v BBC-jevi dramski seriji Partnerji v zločinu ter napisal in zaigral v svoji lastni humoristični seriji Walliams & Friend .
David Walliams. Vir foto: https://www.walesonline.co.uk/lifestyle/showbiz/david-walliams-issues-apology-after-25480676
Walliams je začel pisati otroške romane leta 2008, potem ko je sklenil pogodbo z založnikom Harper Collins . Njegove knjige so bile prevedene v 53 jezikov, opisan pa je bil kot “najhitreje rastoči otroški avtor v Združenem kraljestvu”, z literarnim slogom v primerjavi s stilom Roalda Dahla. Nekatere njegove knjige so bile prirejene v televizijske filme, v katerih je tudi nastopil, vključno z Mr Stink, Gangsta Granny in Billionaire Boy.
Nekatere izmed knjig Davida Walliamsa. Vir foto: https://www.ebay.co.uk/itm/392087836636
Verjetno VEČINA ljudi na naši šoli nima izkušenj iz francoskega jezika, pa je prav zanimiv. Med francoščino in slovenščino je v bistvu kar nekaj razlik, a ko se ga enkrat naučiš, ti bo mnogo bolj logičen kot na začetku.
Poglejmo si najosnovnejše stvari, ki jih morate vedeti pri vsakem jeziku:
Po slovensko: Po francosko: Izgovorjava:
Živjo/Zdravo Salut/Bonjour Salu/Bonžu
Adijo/Nasvidenje Salut/Au revoir Salu/Au revuar
Prosim S’il te plaît/ S’il vous plaît Sil t ple/ Sil vu ple
Sem Slovenka, a to ne pomeni, da sem vse življenje hodila v šolo v Sloveniji. Skoraj 3 leta sem preživela v Aziji, se tam šolala in spoznala veliko zanimivih stvari, ki jih ni pri nas. Hodila sem v šolo NEXUS, v Maleziji. To je ena največjih šol (slika 1 spodaj) v Maleziji in Singapuru. Tam je bilo veliko zahtevnejše kot pri nas, in ni bilo prav nič lahko. Kljub temu nisem šla nikoli v 1. razred, saj sem ga preskočila s testom, ki ga dajo vsem novincem, da preverijo njihovo znanje. Upam, da vam bo moj opis všeč in da vam bo v prihodnosti mogoče pomagal.
Šola NEXUS v Maleziji. Vir foto: https://www.timeout.com/kuala-lumpur/things-to-do/nexus-international-school-malaysia
Otrok se običajno začne šolati pri sedmih letih. Trajanje šolanje na primarni stopnji je šest let, nato pa sledijo tri leta nižje srednje, dve leti višje sekundarne in dve leti pred univerzitetne izobrazbe. Vrtec ni obvezen, kot na primer na Japonskem. Večina držav zahteva, da starši pošljejo svoje otroke v osnovno šolo. V Koreji je osnovno izobraževanje brezplačno in obvezno, medtem ko je na podeželju brezplačno in obvezno izobraževanje od osnovne do srednješolske stopnje. Tako v Maleziji kot v Singapurju vlada zagotavlja, da je brezplačno osnovnošolsko izobraževanje na voljo vsem otrokom.
V šolah nosijo uniforme in imajo veliko pravili tudi glede barve in izgleda frizure. Za razliko od nas imajo nekatere države na urniku še vsakodnevno obvezno plavanje in pa biologijo, ki jo v nekaterih šolah dobijo že v 2. razredu. Večina azijskih šol je odprta. To pomeni, da ko prideš ven iz učilnice, si že zunaj, na prostem. Nekatere šole nimajo copat, ampak čevlje. Šolske ure so daljše in odmori so tudi daljši (kot če bi imeli vsak odmor rekreativni odmor). Število ur je višje, tako imajo lahko tudi v 3. razredu pouk po 9 ur na dan. Seveda pa ni tako v vseh šolah. Po navadi v bolj revnih državah delajo skoraj brez odmorov (npr. južne države).
Šolske uniforme v Nexusu. Vir foto: https://www.sassymamasg.com/learn-nexus-international-school-singapore-open-house-innovators/
Jedilnik. To je odvisno, ali je šola bolj revna ali bogata. Na primer v bogati šoli (npr. NEXUS), imajo velikansko jedilnico in več različnih postaj. Na eni je vsak dan drugače, na drugi so vedno makaroni in špageti, na tretji za vegetarijance in tako dalje. V bolj revnih šolah pa imajo isto kot mi, ampak malo manjše jedilnice in slabše pohištvo.
Jedilnica v Nexusu. Vir foto: https://www.nexus.edu.my/student-life/student-services/cafeteria
Verjetno vas zanima, kaj je z vero in državnim jezikom. Vera je odvisna od šole. V mednarodni šoli skoraj 100 %, da tega ni, v navadnih, državnih, šolah pa ob določenem času gredo vsi v poseben prostor in tam molijo za nedoločen čas. Državni jezik je samo v redkih šolah, po navadi v večjih državah kot so na primer: Malezija, Kitajska, Japonska. V mednarodnih šolah je to še bolj pogosto, saj želijo čim več ljudem pokazati svoj narodni jezik ( v Maleziji – malajščina).
Malajska abeceda. Vir foto: https://www.pinterest.com/pin/710794753685633923/
Baritonist Slavko Savinšek se je rodil v Beogradu, petje je študiral na Akademiji za umetnost v Novem Sadu v razredu profesorice Biserke Cvejić, po prihodu v Ljubljano pa se je izpopolnjeval pri Kseniji Vidali Žebre. Od leta 1996 je solist, od 2008 pa priznani solist SNG Opera in balet Ljubljana. Za vas, bralce, sem z v ljubljanski Operi opravila intervju.
Slavko Savinšek v Operi. Foto: Eva B.
Kaj, bolj natančno, je vaš poklic?
Jaz sem operni pevec solist, to pomeni, da sem po izobrazbi glasbenik ter po poklicu operni pevec. Pred 30 leti sem prišel v Ljubljano, v operno hišo, kjer sem se začeli učiti, zraven tistega osnovnega teoretičnega in praktičnega znanja, ki ti da delo in talent. Učili smo se določenih veščin, ki so vezane na teater. To so na primer maske, sabljanje, zgodovina kostumov, hoja v petah in take stvari, ki ti potem pridejo priročno. Natančno moj poklic je operni solist.
Ali ste kot otrok mislili, da boste delali v Operi ?
Opero imamo v družini, sestra moje stare mame je bila operna pevka, znana operna pevka v Beogradu. Bila je tudi profesorica na glasbeni akademiji tako, da je bila pri nas opera ves čas doma. Operni pevci, ki so pri njej študirali, so imeli ure kar pri nas doma. Kot majhen sem se igral pod klavirjem in poslušal, kako je ona delala s svojimi dijaki. Jaz sem se popolnoma z drugimi stvarmi ukvarjal, končal sem matematično gimnazijo, študiral sem matematiko in informatiko ter zaključil računalništvo.
Potem pa je prišla vojna, in jaz sem sicer pel v Beograjskem APZ-ju, šel sem na akademski pevski zbor, in potem potoval po svetu. Nato sem šel na glasbeno šolo in zaključil 2 fakulteti hkrati. Ko sem leta 1992 šel iz Srbije in prišel v Slovenijo, sem prišel v Opero in dobil službo.
Jaz sem imel ambicije kot otrok in sem pel zelo rad, drugače pa znam tudi druge stvari. Recimo tuje jezike, zanimivi so mi računalniki… zanimajo me čisto druge stvari. Tako, da matematika je najbolj eksaktna znanost, glasba pa najbolj eksaktna umetnost. Tukaj je velika povezava z matematiko in glasbo, zaradi tega, ker moraš biti zelo natančen, tako kot v matematiki. In te svoje navade, ki sem jih dobil skozi čas, sem pridobil predvsem ko sem hodil v eno najboljših gimnazij v bivši Jugoslaviji, ki je slavna še dandanes. Meni je bila glasba na začetku hobi, potem je hobi postal poklic, poklic pa spet hobi.
Intervju v ljubljanski Operi. Foto: Eva B.
Ali imate še vedno tremo po vsem tem času?
Vedno. Tremo moraš imeti, samo z leti se moraš navaditi to tremo pozitivno uporabljati. Oziroma upravljati s to tremo. Najslabši so ljudje, ki mislijo, da vse vedo oz. vedo vse o vsem. Človek zna toliko, kot se zaveda, če tudi česa ne veš in če nisi siguren. Se pravi takrat, ko znaš obvladati situacijo. Mislim trema je strah in strahov je veliko, od teme, višin, pajkov, letenja… Med vsemi je pa strah pred javnim nastopanjem najhujši. Nekateri ljudje se radi razkazujejo, ampak ne gre za to. Gre za to, da ti znaš s tem strahom upravljati. In to tukaj zahteva veliko dela na sebi.
Kje se učite besedila za Opero ter koliko časa potrebujete, da se ga naučite?
Obstajajo trije deli, kako se naučiš. Danes je vse tako konstanto in hitro. Lažje je, da si pustiš ploščo ali trak česa in se potem s tem »piflaš« ali pa vse ponavljaš kot papiga. Jaz se ravno na tak način učim. Recimo, zdaj pripravljam eno vlogo, ki je po izredno znanem romanu in to pomeni, da sem vzel knjigo, v ruščini in v srbščini, ter primerjam izraze, vsako besedo. Jaz govorim rusko, zato mi je lažje brati in razumeti knjigo. Če se učiš vloge v jeziku, ki ga govoriš, se besedila zelo hitro naučiš. Če je pa v jeziku, ki ga ne govoriš, za to porabiš veliko več časa. Recimo, v prejšnji predstavi sem pel v nemščini in ker jo jaz znam na nivoju petega razreda osnovne šole, sem res potreboval dlje časa za učenje.
Potem se začneš učiti note doma. Nato v Operi, v učni sobi, delaš s pianistom, da se vloge naučiš točno tako, kot je treba, da znaš vstopati. Seveda je tukaj še delo z lektorjem, ki nas »pegla« z jezikom, da pravilno naglašamo. Te note vadiš vsak dan, da se jih naučiš.
Nekdo se uči zelo hitro, nekdo izredno počasi. Stvar je v tem, da je to popolnoma individualno in to je neodvisno od tvojih intelektualnih ali katerih koli drugih sposobnosti, to je vezano na tvoj način dela. Druga stvar je pa, da imajo eni fotografski spomin in si besedilo zapomnijo zelo hitro, a ga tudi hitro pozabijo. Jaz se izredno počasi učim teksta, pri meni to traja. A potem po 4ih letih za ponovitev potrebujem le dobro uro, da ponovim in spet znam.
V 30ih letih svojega delovanja sem odpel 60 vlog, ene so manjše, ene so večje. V katerem jeziku se poje določena opera je odvisno od založniške hiše, tako da sem jaz isto opero pel tudi v več različnih jezikih, kot npr. v slovenskem in italijanskem.
Naslednja dela, ki sta zelo »zafrknjena«, sta ansambelske vaje, kjer vadimo usklajenost vseh pevcev med seboj, ter režijske vaje, kjer režiser s svojimi idejami poda svojo vizijo, kako naj bi izgledal celoten nastop. Na koncu pa še usklajevanje z orkestrom in kostumografijo ter zadnja vaja, ki druži celoto.
Cel proces za eno veliko vlogo traja od 4 do 5 mesecev, vmes pa igramo še druge tekoče predstave.
Katere vloge imate najrajši?
Nekatere vloge rad pojem, nekatere pa ne. Npr. vsi mislijo, da mi je zelo ljuba vloga Brivca v operi Seviljski brivec, ampak jaz te vloge organsko ne prenesem, saj je izredno težka, tudi fizično zelo zahtevna, ker zahteva določeno akrobatiko. Ko pojem eno izmed arij, hodim gor pa dol po lojtrah.
Izredno imam rad vlogo Grofa v Figarovi svatbi in vlogo Kontanevera grofa, Valenetina, v operi Faust. Lahko imaš eno vlogo rad, ker pa si jo večkrat ponovil, te mine želja po tej predstavi. Zelo rad sem pel vlogo Chansonette v Gorenjskem slavčku, ker je režiser Vito Taufer naredil zelo simpatično režijo. S to režijo je naredil presežek, saj je naredil predstavo bolj konsistentno, kompaktno, jo skrajšal, da se več dogaja.
Kakšni so kostumi? So kakšni neprijetni?
Eni kostumi so zelo težki in odvisno, kaj moraš delati na odru. V Figarovi svatbi, ki je izredno težka predstava, traja moja vloga, da grem od začetka do konca, 2 ure in 45 minut in to samega čistega petja. Pri tej predstavi mi je kostumografija dala en plašč, ki je bil težek 10 kilogramov in še vloga je bila razgibana. Po tej predstavi sem izgledal, kot da bi prišel iz savne. Material je bil lep, a je bil zimski. Kostumi niso tako idilični kot izgledajo. Na primer, med COVID-19 epidemijo sem se jaz zredil in so mi morale šivilje kostum prilagoditi, saj mi je trebuh gledal malo ven.
Obstajajo pa tudi problemi z masko, »make up«. Za eno predstavo so mi 20 minut mazali obraz z belo barvo. Posledica uporabe večkratne take maska je bila zamašitev nekega mešička na mojem obrazu, za kar sem potreboval operacijo. Za drugo predstavo so mi naredili štrleče lase, ki so se zelo uničile in jih je moj frizer reševal z veliko regeneratorja za lase.
Za gledališko masko se uporabljajo specialni materiali, težke, mastne maske, ki niso vodoodporne maske. Take maske so zelo efektne, da gledalci poudarjeno vidijo to masko, očistiti te maske pa je izredno težko.
Kostumi v Operi. Foto: Eva B.
Kakšni so čevlji? Ali vsakič dobite nove ali uporabljate stare?
Ne, uporabljamo stilske čevlje, kar pomeni, da s časom dobivaš za določene predstave čevlje po meri, določene pa podeduješ od drugih igralcev. To so zelo kvalitetni čevlji, saj nam jih je delal domači, hišni čevljar, ki je bil izreden pri svojem delu. Na primer, čevlje, ki sem jih nosil v eni predstavi, uporabim še v drugi predstavi in po potrebi mi jih pobarvajo. Čevlji se spravijo v skladišče, ki izgleda kot trgovina, čevlji so razporejeni po številkah. Nekatere čevlje se kupijo tudi kar v trgovinah. Odvisno je od tega, kaj si je kostumograf zamislil.
Za nas moške so problematične baročne predstave, ker v baročnem času so moški nosili visoke pete. Moški v tem času pa ne nosimo visokih pet in nismo navajeni hoditi v njih. Po baročni predstavi so me vedno bolela meča zaradi nošenja visokih pet.
V garderobi Slavka Savinška. Foto: Eva B.
Ali ste že kdaj igrali v ljubezenskem prizoru? Kako ste se počutili (vas je bilo sram)?
Ne, sram me ni bilo, pač moraš zaigrati, tako je. To je del vloge. Na primer, par let nazaj sem igral ljubezenski prizor s sodelavko s Kitajske, ki je tisti dan za kosilo jedla pohano ribo. V mislih sem si ponavljal »odmisli ribo, odmisli ribo,…«. Ampak se zgodi. Pri drugi predstavi sem vonjal roke sodelavke, ki je imela vonj po čebuli, saj je za kosilo rezala čebulo.
Dosti problematično pri ljubezenskem duetu, ko se zaljubljenca gledala ali objemata, je, da si ne pojeta v uho, ampak glavo nagneta malo pod kotom, da gre glas mimo ušesa. Vseeno moraš paziti na lego telesa, da te občinstvo v tem primeru razločno sliši.
Je pa tudi psihično težko in zahtevno igrati predstavo po osebnem tragičnem dogodku. Na primer, jaz sem moral 4 dni po očetovi smrti igrati komedijo. Sodelavka pa odigrati žalovanje smrti očeta, ko ji je tudi v resničnem življenju pred kratkim umrl oče. To vse vpliva na glas, saj skozi glas izražaš emocije – čustva. Že po glasu človeka veš, kakšne je volje in vse to se prenaša na človeka.
A se vam je že kdaj zgodilo, da ste sredi predstave pozabili besedilo?
Je, ampak se to ni opazilo, saj imam pomoč suflerja za take primere. Tudi zaigrat se da, važno, da odmisliš, da se je to zgodilo in nadaljuješ. Če narediš na tak način, občinstvo ne opazi. Zgodi se pa vsakemu, saj je to živa predstava. Ljudje smo malo obremenjeni s tem, saj ko poslušamo plošče oz. studijske posnetke slišimo vse »sčiščeno«, predstava pa je živa.
Kako se vam zdijo vaši sodelavci? Ali kakšni ne sodelujete?
Obstajata dve vrsti sodelavcev. Eni smo kot družina in se že dolgo ter dobro poznamo. Se pravi, da se družimo tudi v prostem času. Drugi sodelavci, ki pridejo v gostovanje, nimaš poglobljenega odnosa, a z vsemi sodelujemo profesionalno.
Seveda pa obstajajo tudi intrige (zahrbtna dejanja, spletke), kar je popolnoma normalno in moraš biti na njih pripravljen v tem poklicu. To je težji in bolj zoprni del poklica. Ne smeš jih jemati osebno, ampak v zakup in se z njimi znati ukvarjati. Vzameš kot kompliment, saj če je kdo ljubosumen nate, pomeni, da si dober in ne slab.
Kaj pa vam je najbolj všeč pri nastopanju?
Razdeliti čustva. To pomeni, da podaš nekomu svoje znanje nečesa, npr. ti lahko podaš nek tekst neizrazito, dolgočasno in nezanimivo, lahko pa ga podaš doživeto, vpleteno s svojimi čustvi. Kot pevec na odru spremljam, kako občinstvo »sočustvuje« z vlogo, ki jo igram oz. delijo čustva. To je tiso, kar je meni najlepše pri nastopu. Jaz nimam potrebe po nastopu. Nekateri, ki so nastopaški, pa to potrebo imajo, a občinstvu delujejo neiskreno. Tudi na televiziji lahko vidiš, da so kakšni voditelji nastopaški, zato ga težko gledaš in zamenjaš program.
Na odru ljubljanske Opere. Foto: Eva B.
Kakšne nasvete/namige imate za otroke, ki bi tudi radi nastopali?
Na nastope se je potrebno navaditi. Na začetku je težko in neznano, ampak se potem navadiš. Od tega, da nekdo poje samo v svoji sobi, še nihče ni postal umetnik. Moraš nastopati, moraš se naučiti in navaditi obvladati tremo. Ampak to se lahko navadiš le z lastnimi izkušnjami. Stvar je v tem, da moraš sebe znati premagati. Moraš se naučiti obvladati svoje strahove, da premagaš samega sebe. In to se lahko naučiš tako, da čim večkrat javno nastopaš. To ne velja samo za nastope, to velja za čisto vse strahove. Obstajajo določene tehnike, kot npr. vizualizacija…obvladati moraš samega sebe, a obvladati svoja čustva je izredno težko.
Si že prebral/a kakšno knjigo iz zbirke Pet prijateljev? Če nisi, se takoj odpravi v knjižnico, kjer je morda še kakšna na voljo, če niso že vse izposojene.
Knjige Pet prijateljev je napisala pisateljica Enid Blyton. V zbirki je 21 knjig in nekatere so tudi svetovne uspešnice.
Pisateljica Enid Blyton. Vir foto: https://www.amazon.co.uk/Real-Enid-Blyton-Nadia-Cohen/dp/1526722038
Glavnih književnih junakov je, ne moreš verjeti ;-), pet:
Dick je radoveden in prijazen deček, ki rad draži svojo mlajšo sestro in vedno čaka na novo dogodivščino.
Anne je najmlajša in najbolj strahopetna, a je prava mala gospodinja in brez nje zagotovo ne bi preživeli. Včasih ima predolg jezik in ji kakšna skrivnost tudi uide.
Julijan ima brata in sestro Dicka in Anne, ki ju obožuje, vendar ju zelo rad tudi draži, še posebej Anne. Je najstarejši izmed druščine in zato misli, da je odgovoren za vse. Vedno je pripravljen na pustolovščino.
George (njeno pravo ime je Georgina, saj je punca, a to sovraži in si želi postati fant) je zelo trmasta in vztraja pri svojem.
Timmy je pes, ki jim sledi na vsaki dogodivščini in obožuje otroke. Brez njega bi bili do zdaj že zagotovo mrtvi.
Meni osebno so bile najbolj všeč knjige: Skrivnost fantomskega vlaka, Na potepu in Na otoku zakladov. Katera je pa tebi najbolj všeč?
Knjiga Na otoku zakladov. Vir foto: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/pet-prijateljev-na-otoku-zakladov-p-9789610162544
Ste se v šoli že učili o agregatnih stanjih? Potem zagotovo veste, da se snovi lahko nahajajo v trdnem, tekočem ali plinastem agregatnem stanju. V kakšnem agregatnem stanju se nahaja neka snov, je odvisno od vrste snovi, temperature in tlaka – tako je lahko na primer voda v naravi v trdnem (led), tekočem (tekoča voda) ali plinastem (vodna para oz. vodni hlapi) agregatnem stanju.
Za vas sem pripravila kratek kviz. Preizkusite se v svojem znanju ;-). Rešitve kviza najdete na dnu strani.
V katerem agregatnem stanju je led?
a) tekočem
b) trdnem
c) plinastem
2. V katerem agregatnem stanju so vodni hlapi?
a) tekočem
b) trdnem
c) plinastem
3. V katerem agregatnem stanju so gradniki najbolj tesno skupaj?
a) tekočem
b) trdnem
c) plinastem
4. V katerem agregatnem stanju so gradniki najbolj narazen?
a) tekočem
b) trdnem
c) plinastem
5. Ali ima zrak prostornino?
a) NE
b) DA
6. Kaj je sublimacija?
a) prehod iz plinastega v trdno stanje
b) prehod iz trdnega v plinasto stanje
c) prehod iz kapljevinskega v trdno stanje
7. Kaj je resublimacija?
a) prehod iz kapljevinskega v tekoče stanje
b) prehod iz plinastega v trdno stanje
c) prehod iz tekočega v plinasto stanje
8. Zakaj je voda v večji globini bolj hladna, na površini pa bolj topla?
a) Zato, ker hladna voda je gostejša od tople in v topli vodi potone.
b) Zato, ker je spodaj pač mrzlo.
c) Zato, ker je pritisk v globlji vodi močnejši in nastane mrzla voda.
9. Kaj so naravni indikatorji?
a) To je prehod stanja.
b) To so snovi, ki se v zelo kislih vodnih raztopinah obarvajo rdeče, v nevtralnih vijoličasto in v zelo bazičnih vodnih raztopinah zeleno rumeno.
c) To je zelenjava, ki spreminja barvo.
10. Maja je kupila šampon na katerem je pisalo: pH 5,5. Kaj to pomeni?
a) To je prehod stanja.
b) To pomeni ali je vodna raztopina kisla ali bazična (alkalna).
Danes vas bom popeljal po zelo zanimivem delu Slovenije (saj, kateri pa ni) in to je: Prekmurje. Prekmurje ima zanimivo zgodovino, različne navade, noše, hrano itd. V tem članku si bomo pogledali najosnovnejše in tudi drugo. Pa začnimo.
Prekmurje. Vir foto: https://www.vandraj.si/wp-content/uploads/2018/08/Vandraj-prekmurje1.jpg
Zgodovina Prekmurja govori, da včasih ta del Slovenije ni imel posebnega imena. V srednjem veku so ga poimenovali po madžarsko in sicer Dobrafölde, kar v slovenščini pomeni Dobrazemlja. Pripadalo je gospostvu v Avstriji. Od 13. do 16. stoletja se je Murska Sobota, največje mesto v Prekmurju, imenovala Belmura, kar pomeni znotraj Mure.
Prekmurje na zemljevidu. Vir foto: www.google.com/maps
Če gledamo zemljepis, leži Prekmurje skrajno na severovzhodu Slovenije. Čisto na koncu, pri Lendavi in še malo gor, leži tudi Madžarska narodna manjšina. Reka Mura označuje mejo med Mursko Soboto in Gornjo Radgono, medtem pa je največja reka v Prekmurju. Največja prekmurska mesta so Murska Sobota, Lendava, Grad, Mačkovci, Puconci, Moravske toplice, Beltinci, Dobrovnik, Turnišče, Radenci in Pince.
Murska Sobota. Vir foto: https://www.visitmurskasobota.si/wp-content/uploads/2019/02/murska_sobota_1_.jpg
Hrane iz tamkaj izhaja veliko. Seveda moramo omeniti prekmursko gibanico, bograč, bujto repa in lagnač. Ali veste, kaj je to? To je neke vrste golaž s krompirjem in začimbami. Če ne bi v Sloveniji imeli Prekmurja, bi izgubili čudovite jedi. Od vseh teh jedi bi sam verjetno izbral bograč, ker je zelo okusen in ima zanimivo strukturo.
Slasten prekmurski bograč. Vir foto: https://jedi-na-žlico.si/wp-content/uploads/2022/09/bograc-nunjhe-300×200.jpg
Prebivalstva je tam okoli 90.000, turisti pa so nad tem delom Slovenije zelo navdušeni.
Govor je zelo težko prepoznaven za druge pokrajine, saj je zelo poseben. Poglejmo si slovarček nekaj besed, ki so v prekmurskem narečju drugačne, zanimive, posebne, nenavadne:
govoriti – gučati
jajce – bilica
mlad konj – cuzek
slika, fotografija – kejp
čevlji – bakanči
škorenj – črejvel
tukaj – eti
zaključek – fajrund
Pri pisanju članka sem si pomagal z naslednjimi viri:
Ta recept sem naredila predvsem za tiste sladkoslede. Tudi sama rada jem kaj sladkega, zato sem si zamislila churrose. So sladki, hrustljavi in zelo okusni. Zato kar brž v kuhinjo pripravljat!
Churros je priljubljena in po vsem svetu zelo popularna španska sladica. V olju ocvrte sladke palčke so kot ustvarjene, da jih pomakamo v žametno čokoladno omako. Churros je preprosto vrsta ocvrtega testa iz moke, vode in soli. Churrosi so še posebej priljubljeni v Španiji, kjer so del lokalne kulture zajtrkov in prigrizkov. Churrose lahko najdete tudi po vsej Latinski Ameriki in celo v ZDA, saj so postali zelo priljubljeni po vsem svetu. Nekoliko so podobni krofom, čeprav so bolj hrustljavi. Trakovi testa dobijo značilno obliko, ker se testo preko posode ali vrečke z zvezdastim nastavkom napelje naravnost v vroče olje. Churrose jemo takšne, kot so, potopljene v vročo čokolado ali povaljane v cimetovem sladkorju.
ALERGENI:
mlečni izdelki,
oreščki,
jajca.
ČAS:
Priprava 30 min
Kuhanje 25 min
Skupaj 55 min
SESTAVINE (za churrose):
120 ml mleka,
120 ml vode,
6 žlic stopljenega masla,
ščepec soli,
1 žlica sladkorja,
130g gladke moke,
3 jajca,
olje za cvrenje.
SESTAVINE (za čokoladno omako):
250 ml sladke smetane,
5 žlic rjavega sladkorja,
1 žlica nesladkanega kakava v prahu,
1 žlička instant espresso praška,
1 ščepec soli,
90g nesladkane temne čokolade.
SESTAVINE (za posip):
100 g drobnega kristalnega sladkorja,
1 žlica mletega cimeta.
POSTOPEK:
Najprej pripravimo čokoladno omako. Na kuhalnik pristavimo manjšo kozico, v katero dodamo smetano, kakav v prahu, espresso, sladkor in sol. Vsebino na zmerni temperaturi počasi segrevamo in mešamo toliko časa, da se ves sladkor raztopi in v zmesi ni nobenih grudic. Pustimo, da omaka rahlo vre 4 minute, potem pa kozico odstavimo, dodamo grobo sesekljano čokolado in dobro premešamo, da dobimo gladko čokoladno omako.
V posodi zavremo mešanico mleka, vode, soli, sladkorja in masla. Temperaturo malce znižamo in v vrelo tekočino stresemo presejano moko. Dobro premešamo z leseno kuhalnico, da dobimo enotno in gladko zmes brez grudic, ki jo med nenehnim mešanjem kuhamo še toliko časa, da dobimo veliko kepo testa, ki se lepo loči od stranic posode.
Testo damo v skledo počakamo nekaj minut, da se malo ohladi, potem pa vanj z mešalnikom eno za drugim vmešamo jajca. Pomembno je, da vsakič, ko dodamo jajce, sestavine zelo dobro premešamo, da se lepo povežejo ter dobimo mehko testo. S testom napolnimo vrečko za glazuro, na katero namestimo zvezdasti nastavek.
V večjem loncu dobro segrejemo olje. Vanj nabrizgamo okoli 10 cm dolge palčke, ki jih cvremo 3 do 4 minute, da se lepo zlato-rjavo obarvajo. S penovko jih poberemo iz olja in odcedimo na papirnatih brisačkah.
V posodici zmešamo sladkor in cimet, nato v tej mešanici povaljamo še tople palčke, ki jih serviramo na krožnike in postrežemo s toplo čokoladno omako.
DODATNI NASVET:
Pri spuščanju testa v olje si pomagamo kar s škarjami, s katerimi “odrežemo” testo.
Najboljša pijača, ki paše zraven, je vroča čokolada s sladkornimi penicami, ali pa vroča čokolada s pomarančo in cimetom (recept sledi ;-)).
1.1.2023 smo vstopili v novo leto. Pa veste, kako novo leto praznujejo po svetu? To si bomo ogledali v tem članku. Šli bomo preko vsega sveta, Azije, Evrope, Amerike (severne in južne), Afrike in Avstralije.
AZIJA
Začeli bomo kar pri največji in najbolj gosto poseljeni celini. Novo leto ni vedno ognjemet in poljubi. V Aziji je to čas za odganjanje nesreče, praznovanje sreče in spomin na družino. In ker večina teh držav sledi luninemu ali sončnemu koledarju, se njihovi prazniki odvijajo februarja, marca ali aprila namesto 1. januarja.
Zaradi veliko držav, ki jih premore ta celina, je tudi veliko različnih tradicij kot npr. Japonci raztrosijo posušen fižol, da iz hiše preženejo zlo. Kitajci jedo dolgotrajno hrano. Balijci spoštujejo dan tišine. Tajci drug drugega brizgajo z vodo. Rusi jejo tradicionalne solate. Ljudje v mnogih delih Azije radi praznujejo pričetek novega leta.
EVROPA
Pojdimo zdaj na našo domačo celino.
Italija. Katoliška država z večstoletno tradicijo vam bo podarila nepozaben božič. Novo leto se praznuje s svečano večerjo z glasbo, s plesom, z ognjemetom. Na predvečer novega leta je preprosto potrebno vreči kakšno staro stvar skozi okno in obleči rdeče spodnje perilo, da bi pritegnili srečo – to so tradicije.
Nemčija. Novoletna jelka bo presenetila in razveselila, pa tudi božični sejmi, kjer se lahko mirno sprehajate, si ogledujete blago in vmes srkate toplo kuhano vino. V tej državi obstaja priložnost, da greste na smučišče in tam praznujete novo leto.
Švica. Vsa ista božična drevesca, ognjemeti, veselice na trgih, božični sejmi. In tukaj lahko srečate tudi Božička, ki se sprehaja z otroki, velike sani, ki jih vlečejo konji. Vse, kot v pravljici “Snežna kraljica”. Smučišča bodo zagotovo pustila trajen vtis.
Portugalska. Po stari navadi se na silvestrovo srečajo skupine ljudi, ki pojejo in igrajo na različne inštrumente. Za to jih mimoidoči obdarijo s sladkarijami. Zelo spominja na naše koledovanje. In v tej državi je največja razstava v Evropi sestavljena iz lesenih skulptur, ki pripovedujejo o rojstvu Jezusa.
Francija. Božič se praznuje v družinskem krogu, novo leto pa se praznuje v restavracijah, nočnih klubih in kavarnah. Praznik pa lahko praznujete na bolj izviren način – odpravite se na razburljivo potovanje ob Seni, opazujte povorko z baklami in se ob polnoči udeležite trgatve.
Španija. Za otroke je najpomembnejši dan dan svetih treh kraljev, ko otroci prejmejo želena darila. Na silvestrovo se je običajno veseliti, zabavati in ob odštevanju sekund do polnoči obvezno pojesti 12 grozdnih jagod različnih sort – potem je sreča zagotovljena vse leto.
In še veliko drugih držav ima svoje tradicije, ki se odvijajo v evropskih domovih na čas novega leta.
AFRIKA
Pojdimo na celino, polno čisto svojih tradicij in navad.
Južna Afrika je eden najboljših krajev za praznovanje novega leta, če vam je všeč velika zabava. Victoria in Alfred Waterfront v Cape Townu gosti eno največjih praznovanj z ognjemeti, glasbo, s plesom in še več. Druge prireditve mesta Cape Town, ki gostijo velike zabave, lahko najdete na spletnih straneh, ne pozabite pa preveriti velikega Minstrel karnevala na novoletni dan.
Afriški muslimani uživajo več praznovanj v tem letnem času. Na primer Eid ul-Adha, ki je pomemben festival in pri katerem Tunizijci, Alžirci in Maročani tradicionalno zakoljejo ovce ali koze in praznujejo z velikimi družinskimi srečanji.
Če ste ob novem letu na obisku v Maroku, Tuniziji ali Egiptu, ne bo težav z iskanjem zabave, še posebej zanimive pa so tiste, ki se odvijajo v puščavi.
AMERIKA
ZDA:
Če velja v ZDA božič za bolj tiho in družinsko praznovanje, potem so novoletna praznovanja veliko bolj javna in hrupna. Novo leto se v Ameriki tako praznuje v hrupnih družbah, klubih, barih ali na mestnih trgih. Za razliko od božiča 31. december v večini zveznih držav ni dela prost dan: restavracije in gledališča še naprej delajo kot običajno, kar pomeni, da si lahko sami pripravite zanimiv večer. Novo leto velja predvsem za praznik mladih, starejši se redkeje udeležijo novoletnih praznovanj.
KANADA:
Kanadčani so raznolika skupina, vendar je ena stvar, v kateri so združeni, in to je njihova predanost temu, da se vsako leto 31. decembra pripravi veliko silvestrovanje. Ljudje se večinoma zbirajo v domovih ali v restavracijah in barih, pijejo šampanjec, plešejo in se družijo do ponoči. Mnogi opazujejo veličastne ognjemete.
MEHIKA:
Ob novoletnem odštevanju Mehičani za vsak udarec v zvoniku pojedo eno grozdno jagodo, ob vsaki jagodi pa si tudi nekaj zaželijo. Po 12 udarcih imajo tako polna usta grozdja, voščila pa so zato toliko bolj zabavna ;-).
BRAZILIJA:
Eden najbolj priljubljenih praznikov za Brazilce je novo leto. V evropskih državah imamo ob tem času zimo, v Braziliji pa poletne počitnice! Ker je v tem času v državi vroče vreme, je to za goste iz Evrope neobičajen pojav. Najpogosteje se novo leto v Braziliji praznuje v kavarni, restavraciji, v krogu hrupne družbe ali pa Brazilci preživijo silvestrovo na eni izmed številnih mestnih plaž.
Staroselci te zvezne države imajo enak običaj kot v Mehiki: na silvestrovo, točno ob polnoči, pojedo dvanajst grozdnih jagod in si ob tem zaželijo željo, ki se mora uresničiti. Brazilci nimajo tradicionalne novoletne zvončaste ure. Zadnje sekunde praznovanja se glasno odštevajo, prve sekunde novega leta pa zaznamuje pisan ognjemet.
AVSTRALIJA:
Praznovanje novega leta v Avstraliji se bistveno razlikuje od praznovanj tako v Rusiji kot v Ameriki ali Evropi. Glavni razlog za to razliko je podnebje – Avstralci praznujejo najdaljšo noč v letu na vrhuncu vroče poletne sezone.
Novo leto v Avstraliji največkrat praznujejo na prostem ob vodi. Visoke temperature, pomanjkanje snega in močno sonce spremenijo udobno zimsko pravljico v zabavo na plaži. Sam 1. januar je državni praznik in zato uradni dan počitka, a 2. januarja gredo vsi Avstralci že v službo. Glavno božično drevo države stoji v Sydneyju na osrednjem Martinovem trgu. Drevo je običajno umetno in bogato okrašeno z girlandami. Nič manj privlačna drevesa niso postavljena v središčih Melbourna in Canberre.
Knjigo Zeleno kolo je napisala Haifaa Al Mansour. Haifaa je na Ameriški univerzi diplomirala iz literature. V Sidneyu pa je magistrirala iz filmskih študij.
Zeleno kolo pripoveduje zgodbo o Vadždi, enajstletni edinki, ki skupaj s mamo živi v stari hiši na zahodu Riada v Savdski Arabiji. Hodi na 4 dekliško šolo v zahodnem Riadu (op. dekliške šole imajo v imenu naključne številke, med tem ko se fantovske šole imenujejo po ljudskih junakih !). Deklice imajo za šolsko opremo abajo in nikab (op. abaja je obleka, ki zakriva skoraj celo deklico, ven gledajo samo oči ter roke!). Ko so deklice prišle na šolsko dvorišče, visoko ograjeno z zidovi, so si lahko slekle abajo ter nikab. Če pa so bili moški v bližini šole, so se morala dekleta hitro skriti v šolo. Ravnateljica šole je Gospa Husa, ki je zelo stroga. Vadžda se nekega dne vrača domov iz šole, ko zagleda ZELENO KOLO. Sledi tovornjaku, ki kolo pelje do trgovine z igračami. Tam počaka, da prodajalec kolo postavi na njegovo mesto. Vadžda stopi bliže, da bi videla njegovo ceno, ki je 800 rialov (op. rial je arabski denar). Zdaj si Vadžda želi dobiti to kolo.
Ampak ne gre vse po načrtih!
Knjiga mi je bila zelo všeč in upam, da bo všeč tudi tebi. Če te zanima razplet knjige, pohiti v knjižnico (še to: knjiga zaenkrat še ni na voljo v naši šolski knjižnici, jaz sem si jo sposodila v knjižnici Prežihov Voranc).
Knjiga mi je odprla obzorja in mi pokazala, kako živijo dekleta in ženske v Savdski Arabiji. Vesela sem, da pri nas v Sloveniji uživamo drugačno življenje, čeprav še vedno mislim, da tudi tam ne bi smelo biti tako, kot je.
